Obdavčitev daril poslovnim partnerjem, zaposlencem

Pri izbiri poslovnih daril je iz davčnega vidika dobro vedeti, kakšna vrednost darila za podjetje in prejemnika ne bo predstavljala dodatne davčne obveznosti. Glede obdavčitve daril namreč veljajo posebna pravila z vidika davka od dohodkov fizičnih in pravnih oseb kot tudi z vidika DDV. Pomembno je tudi ugotoviti, kdaj so darila obdavčena z davkom od dohodkov in kdaj ne, saj na podlagi tega prepoznamo davčno priznane odhodke.

V nadaljevanju si bomo pogledali, kakšna so pravila pri davčni obravnavi daril, glede na razmerja med darovalcem in obdarjencem, kakšne so omejitve pri vrednosti darila, da le to ni obdavčeno oziroma se ne všteva v davčno osnovo obdarovanca, kdaj se jih obravnava kot boniteto ter kdaj strošek daril predstavlja davčno priznan odhodek za namene davka na dohodek pravnih oseb.

Darila zaposlenim

Darilo, ki ga delodajalec zagotovi na podlagi ali zaradi zaposlitve nekdanjemu, sedanjemu ali bodočemu delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu, se šteje za boniteto, ki se skladno z Zakonom o dohodnini obdavči kot dohodek iz zaposlitve. Boniteta se tako obračuna pri darilih v zvezi z delovnim razmerjem kot tudi drugim pogodbenim razmerjem.

Pri tem pa obstajata dve izjemi. Darilo se ne ne všteje v davčno osnovo delavca le v naslednjih primerih:

• Kadar gre za darila, ki jih delodajalec podari otroku (do starosti 15 let) delojemalca v mesecu decembru, pri čemer vrednost darila ne sme presegati zneska 42 EUR.
• Kadar gre za bonitete, ki jih delodajalec ne zagotavlja redno ali pogosto in če vrednost vseh bonitet v mesecu ne presega 15 EUR.Ta izjema velja le za bonitete iz delovnega razmerja.

Omenjena dana darila so za delojemalca/podjetje davčno priznan odhodek, razen bonitet, ki jih delodajalec delojemalcu ne zagotavlja redno ali pogosto in vrednost vseh bonitet v mesecu ne presega 15 EUR.

Darila drugim fizičnim osebam

Darilo, ki ga podjetje zagotovi katerikoli fizični osebi se obdavči kot drug dohodek po Zakonu o dohodnini, če gre za darilo, ki se ne šteje za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz premoženja ali za dohodek iz kapitala. Pri tem se v davčno osnovo ne všteva posameznega darila, če njegova vrednost ne presega 42 EUR oziroma, če skupna vrednost vseh daril prejetih v davčnem letu od istega darovalca, ne presega 84 EUR.

V primeru, da pravna oseba ali fizična oseba z dejavnostjo, fizični osebi podari darilo, ki presega omenjene zneske,  mora kot plačnik davka od zneska dohodka (darila) izračunati in plačati akontacijo dohodnine po stopnji 25%. Dohodnina se plača od razlike med neobdavčeno vrednostjo in vrednostjo podarjenega darila.

Darila pravnim osebam in fizičnim osebam z dejavnostjo

Darilo, ki ga tretji osebi zagotovi oseba, ki opravlja dejavnost, se razume kot donacija. Donacija se v skladu z ZDDPO-2 šteje kot davčno nepriznan odhodek. Pod določenimi pogoji pa donacija predstavljajo davčno olajšavo (ZDoh-2 in ZDDPO-2).

Darila poslovnim partnerjem, ki po vsebini predstavljajo obdarovanje (in pogostitev) poslovnih partnerjev ob poslovnih srečanjih, se davčno obravnavajo kot reprezentanca. Strošek reprezentance se šteje za davčno priznan odhodek v višini 60%.

Darila oziroma obdarovanje lastnikov pravnih oseb po vsebini predstavlja izplačilo dobička, ki se obdavči. V primeru fizične osebe, ki opravlja dejavnost, pa obdarovanje te iste osebe v naravi predstavlja prenos sredstev iz podjetja v njegovo gospodinjstvo in se v skladu s 50. členom Zakona o dohodnini – ZDoh-2 šteje za odtujitev, ki se obdavči.

Obdavčitev daril z DDV

Zakon o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 določa, da se od daril manjših vrednosti ne plačuje DDV, če so izpolnjeni vsi navedeni pogoji, in sicer:

• ni protidobave blaga ali storitev s strani prejemnika darila,
• vrednost darila ne preseže 20 EUR,
• darilo se daje v okviru opravljanja dejavnosti davčnega zavezanca,
• darilo se daje občasno in ne istim osebam.

Če so kumulativno izpolnjeni vsi navedeni pogoji, davčni zavezanec ne obračuna DDV, čeprav je ob nabavi darila uveljavil odbitek DDV. To velja tako za darila, ki jih delodajalec podari svojim delojemalcem ali njihovim družinskim članom, kakor tudi za darila, ki jih davčni zavezanec podari svojim poslovnim partnerjem in družbenikom.

Tudi brezplačno dani poslovni vzorci niso predmet DDV, če:

• so dani v razumnih količinah kupcem ali bodočim kupcem;
• jih kupci ali bodoči kupci ne prodajajo;
• so poslovni vzorci v takšni obliki, da ni mogoče, da se prodajajo.

Pri pogostitvah, na primer kosilih ali večerjah, davčni zavezanec nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Prav tako pravice do odbitka DDV ne dajejo stroški, ki se nanašajo na zasebno življenje delojemalca, na primer stroški, povezani z zabavo, oddihom, športom in rekreacijo.

Finančna uprava RS priporoča, da davčni zavezanec, zaradi zagotavljanja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja DDV, vodi evidenco o danih darilih.

Reklamna darila

FURS je v pojasnilu DT4200-38/2008 zapisal, da se tudi darila z logotipom, ki so običajno oziroma pogosto propagandni material za promoviranje izdelkov, lahko štejejo kot strošek reprezentance. Vendar zavezanci v reklamne namene lahko podarjajo stvari, običajno z logotipom, ki bi jih po naravi težko opredelili za darila in s tem kot strošek reprezentance. ZDDPO-2 ne določa posebej sodila, kdaj se darilo z logotipom šteje kot reprezentanca, kdaj pa kot reklama. So pa definicija in pogoji za dajanje daril manjše vrednosti v okviru opravljanja dejavnosti določeni v ZDDV-1. Da davčnemu zavezancu od daril ni treba obračunati DDV, mora po ZDDV-1 izpolnjevati te pogoje: darila daje v okviru opravljanja svoje dejavnosti, občasno in ne istim osebam, vrednost posameznega darila pa ne preseže 20 EUR.

Na tej podlagi je FURS zaključil, da se darila (na primer svinčniki, kape, majice, obeski za ključe, vžigalniki in podobni izdelki manjše vrednosti) z reklamno vsebino (zavezančevim logotipom), ki ji (zavezančevim logotipom), ki jih zavezanci kot propagandni material za promoviranje svojih dejavnosti, proizvodov ali storitev delijo na sejmih ali odprtjih obiskovalcem, lahko štejejo kot strošek reklame, in ne kot strošek reprezentance.*

Vir: FURS, Davčna obravnava daril, 2. izdaja, januar 2017; https://www.primaracunovodstvo.si